Paul van Ostaijen, flamski Srečko Kosovel, v slovenščini

Živela sta v istem prelomnem času in se nanj podobno odzivala. Oba sta bila narodno zavedna, oba sta boleče čutila zatiranje maternega jezika ter se borila za dostojanstvo svoje kulture, obenem pa sta bila oba kozmopolita. Oba sta čutila in na način apokaliptičnih vizij izražala nihilizem tradicionalnega, zlaganega humanizma in evropske civilizacije. Oba sta doživela grozo prve svetovne vojne in se na pokop starega vrednostnega sistema odzvala z jedko kritiko in osvobajajočo ironijo.

In kje so razlike? Nemara največja je v tem, da je Kosovel upesnjeval naravo, trpko lepoto kraške pokrajine, van Ostaijen pa velemesto, ritme popularne glasbe svojega časa, jazza, charlestona, tanga.

Če je bila izhodiščna pozicija mladega Kosovela poznoromantična bolest, je van Ostaijen gradil na simbolistični glasbi besed. Čeprav literarna zgodovina oba opredeljuje kot ekspresionista in avantgardista, kar ni napačno, je specifična sestava njunih poetik različna: pri van Ostaijenu je več primesi dadaizma in nadrealizma, pri Kosovelu pa futurizma in konstruktivizma.

Če se je flamski pesnik oplajal tudi iz konteksta francoske in nemške kulture, je slovenski pesnik Srečko Kosovel srkal tudi impulze italijanske in ruske avantgarde. Če je v življenju in delu Paula van Ostaijena mogoče 

ob metafizični vertikali zaslediti tudi dekadenčne izkušnje, je Kosovel primer čiste duhovne zbranosti.

Kakor vselej pri resnični poeziji pa naštete vzporednice in razlike še zmeraj ne povedo ničesar o resnični
naravi njunih pesmi. Najboljše pesmi obeh pesnikov so tiste, ki presegajo vse literarnozgodovinske oznake, racionalne definicije, take in drugačne -izme.

Pesmi so za to, da se berejo, pri tako zvenečih besedilih, kakršne je pisal Van Ostaijen, tudi na glas recitirajo in poslušajo. Dame in gospodje, Paul van Ostaijen!